Naravoslovni tabor 7. razredi – CŠOD Radenci

5.11.2018 – 9.11.2018

 

Pot do destinacije, na Dolenjsko v tako imenovano Belo krajino, se je kar vlekla. Vsi smo bili neučakani, saj je tabor s sošolci poučen kot tudi zabaven. Večina se je že veselila tedna brez domačih nalog, spraševanj in ostalih stvari, ki pridejo zraven.

Po namestitvi smo se odpravili na kosilo, kjer nas je pričakala odlična hrana. Popoldne smo se odpravili kolesarit. 7.a razred na žalost ni prišel daleč zaradi okvare na kolesih. Zvečer so bile na vrsti različne igre in opazovanje kače z imenom Newton. Naslednji dan smo se zbudili v megleni torek. Po kratki jutranji telovadbi ter zajtrku, je naša skupina odšla na prvo aktivnost: opazovali smo drevesa in ekosistem v gozdu. Dobili smo delovni list z nalogami, v katerih smo morali meriti višino in obseg drevesa. Prvi dan se je po zanimivem jutru nadaljeval v mirnem tempu. Celoten dan smo raziskovali in se skozi drugačne načine učenja tudi veliko naučili. Sreda je bil velik dan. Na sporedu je bil dolg pohod do jame Kobiljače. Ob pohodu se nismo mogli nagledati lepote reke Kolpe. Reka je lenobno tekla naprej, na njenih nizkih bregovih pa so se bohotila drevesa, katerih listje je bilo ognjeno rdeče barve, oker oranžne do sončno rumene. To jesensko tihožitje je ustvarilo nepozaben kontrast rdeče in zelene. Ob tem razgledu je zagotovo vsakemu splahnela bolečina v nogah in želja po pritoževanju ter tarnanju. Čudovit pohod sta nagradili še misteriozna jama in družabna peka klobasic. Ste vedeli, da se Bela krajina močno trudi za zaščito jam v kanjonu in da je najboljša klobasica tista, ki jo spečeš sam, ob smehu s prijatelji? V sredo smo testirali vodo s kemijskimi pripomočki, šli plezat, se potepali po vasi pri orientaciji ter si ogledali ekološki rastlinjak. Razkrite skrivnosti industrijske pridelave so pri vsakem sprožile razmisleke. Z degustacijo pa smo dokončno ugotovili, kako zelo se pojma domače in industrijsko predelano razlikujeta. Še sanjalo se nam ni, da je paradižnik lahko tako sladek! Spekli smo tudi odlično pogačo.

V četrtek smo streljali z loki. Lokostrelstvo je šport, ki zahteva popolno koncentracijo in predvsem mirno roko. Pozneje smo tudi opazovali organizme, ki živijo v reki. Racajoč v ribiških škornjih smo brodili po reki in iskali živalice. Lončki so bili polni ličink, črvov, postranic, polžkov in ujeli smo celo ribico. Četrtek je potešil tudi umetniške duše z izdelovanjem belokranjskih pisanic. Postopek je zelo zapleten, trojno barvanje in risanje z voskom, nato pa še zapletanje v vrvice za cofke. Večerna dejavnost je bila delavnica o zvoku, pri kateri smo izdelovali in preizkušali različna zvočila. Večer se je končal s košarko, v kateri nismo uživali samo učenci, temveč tudi učiteljice. Zadnji dan so nekateri sprejeli z grenkim obrazom, saj čas hitro mine, ko se zabavaš. Pred odhodom sta nas čakali še dve dejavnosti. Kviz o črni človeški ribici in orientacijski tek. Kviz je bil izredno zanimiv. Črna človeška ribica zaenkrat še velja za podvrsto bele (proteus anguinus), znanstveniki pa počasi ugotavljajo, da proteus anguinus parkelj le ni podvrsta. Orientacijski tek je obkrožal celotno vas in nas zvito zavajal z ozkimi vaškimi ulicami in potkami. Pred odhodom nas je čakala še podelitev diplom in razglasitev najboljših rezultatov.

Vsi smo srečni odšli domov. Mislim, da se oba razreda strinjata, da je bil tabor v Radencih eden najboljših! Zelo veliko smo se naučili, zabavali in družili.

 

Zapisala Anaisa Sterle Laignel 7.a

 

sdr